Davek na kripto: novi predlog prinaša 5-odstotni davek na unovčenje

Slovenija bi lahko prihodnje leto vendarle dobila poseben davek na kriptosredstva. Po najnovejšem predlogu fokusne skupine za davke v okviru strateškega sveta za gospodarstvo, ki jo vodi davčni svetovalec Ivan Simič, bi bila obdavčitev precej drugačna od 25-odstotnega davka na dobiček, ki ga je poskušala uvesti prejšnja vlada.

Po neuradnih informacijah, ki jih je 13. avgusta 2026 objavil časnik Finance, je trenutno na mizi 5-odstotni davek na unovčenje kriptosredstev, pri čemer bi imel posameznik 10.000 evrov letne neobdavčene osnove.

Predlog naj bi bil podoben rešitvi, ki jo je SDS zagovarjala že v preteklosti.

Kako bi deloval novi 5-odstotni davek?

Ključna razlika v primerjavi s prejšnjimi predlogi je, da se praviloma ne bi ugotavljal kapitalski dobiček pri posamezni transakciji. Izhodišče bi bila vrednost kriptosredstev, ki jih je posameznik v koledarskem letu dejansko unovčil.

Po trenutno znanem predlogu bi veljalo:

• davčna osnova bi bila skupna vrednost unovčenih kriptosredstev, zmanjšana za 10.000 evrov;
• davčna stopnja bi znašala 5 odstotkov;
• do prvih 10.000 evrov letno unovčenih kriptosredstev davka torej ne bi bilo;
• če bi posameznik z ustreznimi evidencami dokazal, da je pri trgovanju ustvaril izgubo, davka ne bi plačal;
• kot unovčenje bi se štela prodaja kriptosredstev za fiat valuto, denimo evre ali dolarje;
• kot unovčenje bi se štel tudi nakup blaga, storitev ali drugega premoženja s kriptosredstvi;
• zavezanec bi davek izračunal sam in elektronski davčni obračun oddal najpozneje do 28. februarja za preteklo leto;
• davek bi moral plačati v 30 dneh po oddaji obračuna.

Pomembno je poudariti, da 10.000 evrov ne pomeni 10.000 evrov dobička, temveč 10.000 evrov vrednosti unovčenih kriptosredstev.

Če bi posameznik denimo v enem letu za 50.000 evrov kriptovalut zamenjal v evre, bi bila po tej osnovni logiki davčna osnova 40.000 evrov in davek 2.000 evrov. Pri tem bi lahko bila končna obveznost drugačna, če bi zavezanec dokazal izgubo oziroma bi končno besedilo zakona določilo dodatne izjeme.

Golobova vlada je poskušala uvesti 25-odstotni davek na dobiček

To ni prvi poskus uvedbe posebne obdavčitve kriptosredstev v Sloveniji.

Ministrstvo za finance je pod prejšnjo vlado aprila 2025 v javno obravnavo poslalo Zakon o davku od dobička iz odsvojitve kriptosredstev. Takratni model je bil bistveno drugačen od sedanjega predloga.

Predvidena je bila 25-odstotna obdavčitev dobička. Davčna osnova naj bi bila razlika med vrednostjo odsvojenih in pridobljenih kriptosredstev, zavezanci pa bi morali voditi evidence pridobitev in odsvojitev za vsa svoja imetništva kriptosredstev. Menjava ene kriptovalute za drugo in prenosi med lastnimi denarnicami sicer ne bi veljali za odsvojitev.

Vlada je predlog julija 2025 tudi uradno potrdila in ga poslala v nadaljnji zakonodajni postopek. Po dopolnjenem predlogu bi moral zavezanec sam izračunati davek, izguba pa bi se lahko prenesla v naslednje davčno leto. Vlada je 25-odstotno stopnjo utemeljevala s primerljivo obdavčitvijo drugih kapitalskih dobičkov.

Predlog je naletel na precejšen odpor. Ministrstvo za finance je med javno obravnavo prejelo 322 odzivov. 37 odstotkov pripomb se je nanašalo na višino obdavčitve, 13 odstotkov na predmet obdavčitve in deset odstotkov na vodenje evidenc, približno tretjina vseh pripomb pa je izražala splošno nasprotovanje predlagani obdavčitvi kriptodobičkov.

Zakon na koncu ni bil sprejet. Novembra 2025 je Gibanje Svoboda zahtevalo umik njegove nadaljnje obravnave. V stranki so takrat pojasnili, da so prejeli veliko predlogov sprememb in da želijo več časa za njihovo proučitev ter morebitne popravke zakona. Posledično načrtovani 25-odstotni davek s 1. januarjem 2026 ni začel veljati.

Velika težava prejšnjega predloga: evidence in birokracija

Ena pomembnejših razlik med modeloma je lahko prav administrativno breme za vlagatelja.

Golobov predlog je temeljil na ugotavljanju dejanskega dobička. Za takšen sistem mora biti mogoče ugotoviti vrednost pridobljenih in odsvojenih kriptosredstev. Zakon je zato izrecno zahteval, da zavezanci vodijo evidenco pridobitev in odsvojitev kriptosredstev, skupno za vsa svoja imetništva, ter jo na zahtevo predložijo davčnemu organu.

Na papirju je tak sistem logičen, v praksi pa lahko za dolgoletne uporabnike kriptovalut predstavlja veliko težavo.

Nekdo, ki je kriptovalute kupoval in prodajal deset let ter uporabljal več različnih borz, lahko za seboj pusti tisoče ali celo deset tisoče transakcij.

Poleg tega niso vse transakcije zapisane neposredno na blockchainu.

Težava pri trgovanju na centraliziranih borzah ni sama po sebi v tem, da se menjave izvajajo off-chain. Dokler borza posluje in uporabniku omogoča dostop do zgodovine trgovanja, je mogoče podatke o takšnih transakcijah praviloma pridobiti iz njenih evidenc.

Problem nastane predvsem pri starejših transakcijah. V zadnjem desetletju je veliko kriptoborz prenehalo poslovati, propadlo ali zaprlo svoje platforme, zato uporabniki do zgodovinskih podatkov o trgovanju pogosto nimajo več dostopa. Ker se interne menjave na centraliziranih borzah praviloma ne zapisujejo kot posamezne transakcije na javni blockchain, teh manjkajočih evidenc ni nujno mogoče rekonstruirati iz podatkov na verigi.

Za nekoga, ki je trgoval več let in uporabljal več različnih borz, je zato lahko naknadna izdelava popolne evidence vseh nakupov, prodaj in menjav izjemno zahtevna, v nekaterih primerih pa tudi objektivno nemogoča.

To je pomembna razlika med tradicionalnim trgovanjem prek ene banke ali borznoposredniške hiše in kriptotrgi, kjer lahko posameznik skozi leta uporablja številne centralizirane borze, lastne denarnice, decentralizirane protokole in druge storitve.

Tudi odzivi na javno obravnavo kažejo, da vprašanje evidenc ni bilo zgolj teoretično: desetina vseh pripomb na vladni predlog se je nanašala prav na vodenje evidenc.

5 odstotkov prometa namesto 25 odstotkov dobička

Novi predlog poskuša problem rešiti z bistveno bolj pavšalnim pristopom.

Namesto ugotavljanja nabavne vrednosti in dobička pri trgovanju bi bila osnova predvsem vrednost kriptosredstev ob njihovem unovčenju. S tem bi bilo lahko precej manj pomembno, kolikokrat je uporabnik pred tem znotraj kriptoekosistema menjal bitcoin za ether, ether za stablecoin in stablecoin za kakšno drugo kriptovaluto.

Za davčni obračun bi bil v osnovnem scenariju pomemben predvsem trenutek, ko kripto zapusti kriptoekosistem oziroma se uporabi za pridobitev fiat denarja, blaga, storitve ali drugega premoženja.

Cena takšne administrativne poenostavitve pa je drugačna davčna logika: 5 odstotkov bi se plačevalo od unovčenega zneska in ne od dejanskega dobička.

Nekdo, ki je kriptovaluto kupil za 90.000 evrov in jo pozneje prodal za 100.000 evrov, ima le 10.000 evrov ekonomskega dobička, toda promet znaša 100.000 evrov. Zato je pri takšnem sistemu zelo pomembno, kako bo v končnem zakonu urejeno dokazovanje izgube, katere transakcije bodo štele v davčno osnovo in kako natančno bo delovala 10.000-evrska oprostitev.

Gre torej za kompromis: potencialno precej enostavnejši davčni sistem v zameno za to, da davčna osnova ni neposredno vezana na dejanski kapitalski dobiček posameznika.

Furs bo o kriptotransakcijah dobival vse več podatkov

Ne glede na to, kateri model obdavčitve bo Slovenija na koncu izbrala, se bistveno spreminja še nekaj drugega: davčni organi bodo imeli precej več informacij o kriptoaktivnostih uporabnikov.

Slovenska zakonodaja je že uvedla pravila za poročanje ponudnikov storitev v zvezi s kriptosredstvi. Zakon o davčnem postopku vsebuje posebno poglavje o poročanju ponudnikov kriptostoritev ter avtomatični izmenjavi teh informacij med pristojnimi organi.

Gre za izvajanje evropskega sistema DAC8 in širšega mednarodnega okvira za izmenjavo podatkov o kriptosredstvih.

Po informacijah, ki jih navajajo Finance, se prvo poročanje nanaša na transakcije v letu 2026. Ponudniki kriptostoritev bodo podatke pristojnim davčnim organom posredovali v letu 2027, nato pa se bodo informacije izmenjevale med davčnimi upravami različnih držav.

To pomeni, da bo obdobje, ko je lahko posameznik računal na to, da davčni organ za njegove račune na tujih kriptoborzah preprosto ne ve, vse bolj stvar preteklosti.

Vprašanje za Slovenijo zato ni več samo, ali obdavčiti kripto, ampak predvsem, kako oblikovati sistem, ki bo dovolj preprost, da ga bo povprečen vlagatelj sploh lahko pravilno izvajal.

Prav na tem področju je razlika med prejšnjim 25-odstotnim davkom na dobiček in sedanjim predlogom 5-odstotnega davka na unovčenje največja.